10-tedenski sprehod

 

10 tednov, 10 tisoč korakov

Za izziv, ki sem ga spremljala 10 tednov od oktobra do januarja, sem poskusila predvsem izbrati nekatero stvar, ki jo lahko vmestim v svojo dnevno rutino, hkrati pa sem želela, da ima dober vpliv name, kar bi prispevalo k temu, da to vedenje uspem spremljati celo 10 tednov. Odločila sem se za vsakodnevno doseganje vsaj 5 tisoč do 10 tisoč korakov. Ambiciozno, a ne? Izziv se mi je zdel smiselen zame, saj je hoja nekaj, ki velik počnem na vsakodnevni ravni. Torej sem hotla, da to vedenje spodbudim in vstavim v kontekst izziva oziroma potovanja, po katerem se za res sprehodim.

Ko sem pred enim letom prišla v Ljubljano študirati, nisem imela navado, da veliko hodam. Pravzaprav, redko sem to sploh počela. Glede na to da sem iz Beograda, ki je hribovit, sprehod, iskreno, nije nekaj, kar v tem mestu z veseljem počnem vsak dan. Za transport do srednje šole ali centra bi predvsem uporabljala javni prevoz, hoja enostavno ni bila opcija, saj je vse predaleč. Redko kdaj bi se odločila, da en del pota grem peš, to bi pa samo storila v primeru, da avtobusa sploh ni. Veliko bi hodala samo takrat, ko sem v centru s prijatelji ali družino. Ko sem pa prišla v Ljubljano, to se je v velikem spremenilo, mesto je manjše, jaz pa tudi živim blizu centra, tako da je razlogov za vsakodnevne spehode več kot dovolj. Hodam skoraj vsak dan in res v tem uživam. To je bila moja notranja motivacija, da izberem takšno vedenje, kot moj 10-tedenski izziv. Hkrati sem o tem obvestila tudi prijatelje, ki so se odločili, da se bodo pridružili izzivu in me kot referenčna skupina še bolj spodbujali k doseganju cilja.

Izziv se je začel kar dobro. V tem prvem, začetnem tednu sem uspela vsak dan doseči 10 tisoč korakov in sem že takrat lahko opazila kako takšna fizična aktivnost vpliva name. Počutila sam se bolj energično, motivirano in bi tudi zvečer lažje zaspala. Na tako dober začetek vplivalo je to, da je vreme zunaj bilo lepo, toplo, kar je pravzaprav bil razlog, da sem se želela sprehodit po sončni Ljubljani. To pa se je že v nadeljevanju spremenilo, saj sem imela vse več težav s spremljanjem izziva, prav zaradi prihajanja mrzlega vremena, dežja in vseh stvari, ki nas ponavadi odvrnejo od tega da sploh gremo van, posebej od tega, da se sprehodimo, če ne obstaja nekakšen poseben razlog. Ko so takšni dnevi začeli prihajat, največkrat bi se najdla v situaciji motivacijskega konflikta približevanja in izogibanja, saj sem imela željo, da se sprehodim in dosegnem moj dnevni cilj, hkrati pa nisem hotla biti zunaj niti minuto več, kot dejansko moram. Namesto tega da, ko grem nazaj s faksa, izstopim v centru in nadaljujem peš domov, v velikem bi izbrala, da kar nadaljujem z avtobusom. V takšnih trenutkih se je začelo vse težje spremljanje izziva in lahko iskreno rečem, da sem v nekaterih trenutkih gubila motivacijo. Takrat sem poskušala najti načine, da ne glede na mrzlo vreme, še naprej vztrajam. Poskušala sem »romantizirati« takšno situacijo; toplo bi se oblekla, stavila slušalke in se z glasbo sprehodila po mestu. Res je, da včasih tudi to ni pomoglo pri občutku, da nočem hodati po dežju, ampak mi je pomoglo, da spremenim ta moj »mindset« in najdem svetlo stran situacije.

Število korakov sem spremljala z aplikacijo Samsung Health, ki bi me tudi obvestila, koliko korakov mi manjka da dosegnem cilj, kot tudi če sem ga že dosegla. Spodbujala bi me, da vsak dan vztrajam in dosegnem število korakov, posebej če jih imam še malo za cilj. Velikokrat sem uspela doseči več kot 10 tisoč korakov, celo več kot 15 tisoč. Samsung Health bi mi takrat dal značko, da sem uspela presegati cilj in me na ta način prek instrumentalnega pogojevanja oziroma pozitivnega ojačanja spodbujala, da nadaljujem s tem vedenjem.

Zaradi dnevne telesne aktivnosti sem se fizično počutila boljše, ampak so sprehodi v večji meri vplivali na moje duševno zdravje. Ko sem se počutila obremenjeno ali pod stresom, šla bi na sprehod, lahko pa rečem, da je to v velikem pomagalo pri zmanjšanju stresa. Počutila bi se bolj sproščeno, saj bi hoja omogočila, da odvrnem misli s katerekoli stvari, ki me v tem trenutku skrbi ali vsaj zmanjša občutek ankcioznosti. Poleg tega bi se počutila zadovoljno in izpolnjeno, ko hkrati dosegnem cilj. Po Maslowi hierarhiji potreb je to raven samoaktualizacije, saj gre za skrb zase in samoizpolnitev, tudi pa raven varnosti, kot skrb za zdravje.

Ko povzamem vse, lahko rečem, da sem zadovoljna kako je izziv šel. Res je, da mi ni uspelo dosegati cilj vsak dan, ampak je dnevna hoja in število korakov postalo nekaj, ki mi je vedno v mislih, tudi zdaj ko je izziv končan. Sigurna sem, da to vedenje bom še kar nadeljevala, morda ne v takšni meri, ampak prav zaradi dejstva, da s tem sploh bom nadeljevala, menim, da je izziv bil uspešen. 😊